Kdaj ste se prvič srečali z rokometom?
Prvič sem se z rokometom srečala v osnovni šoli, na krožku v petem razredu.
Kam vas je rokometna pot vodila po osnovni šoli?
Iz osnovne šole me je pot vodila v Olimpijo, kjer sem hitro napredovala v člansko ekipo. V klubu sem preživela 15 let. Najprej smo igrale v drugi jugoslovanski ligi in se nato uvrstile v prvo, ki je v tistem obdobju veljala za najboljšo žensko rokometno ligo. Kasneje sem Olimpijo zamenjala za drug ljubljanski klub, prestopila sem v Krim. Tukaj sem igrala še pet sezon, potem pa po dvajsetih letih sklenila aktivno rokometno kariero.
Igrali ste tudi za reprezentanco in bili prva kapetanka slovenske izbrane vrste.
Drži. Po razpadu Jugoslavije so slovenski klubi, ki so takrat nastopali v zvezni ligi, s tekmovanjem nadaljevali v slovenskem državnem prvenstvu. Iz najboljših rokometašic so sestavili tudi slovensko žensko rokometno reprezentanco. To nam je bilo takrat v veliko čast, saj smo branile barve naše osamosvojene države, poslušale smo slovensko himno in gledale našo zastavo.
Kako zdaj gledate na razvoj slovenskega ženskega rokometa?
Skozi leta slovenski ženski rokomet izgublja na množičnosti in kakovosti. Še vedno je nekaj klubov, ki delajo dobro in žanjejo uspehe. Nekateri, ki so ob osamosvojitvi Slovenije igrali pomembno vlogo, pa so s časoma izginili ali pa niso več na tako visoki ravni. Zakaj je tako, je kompleksno vprašanje, dejstvo pa je, da se po končani srednji šoli vedno manj deklet odloči za treniranje rokometa. Rokometašice med 20. in 25. letom bi morale biti najbolj uspešne, a takrat prenehajo s treniranjem in igranjem.
Kakšna je razlika med igranjem za reprezentanco in klub?
V reprezentanci se igra predvsem zaradi časti. Državni dres oblečejo le najboljše, zato je pomen še toliko večji. V mojih časih smo bile reprezentantke med seboj precej povezane. V klubu pa je na prvem mestu rezultat. Slediti je potrebno ciljem, ki so postavljeni pred začetkom sezone.
Ste že v času aktivne kariere razmišljali o trenerskih vodah?
Sem. Že med rehabilitacijo po zahtevni poškodbi sem začela trenirati mlajše selekcije, zadnjih pet let kariere pa sem usklajevala igralsko in trenersko kariero. Zdaj je za mano že 30 let trenerskega dela.
Kaj je največja razlika med rokometašem in trenerjem?
Razlika je ogromna. Po koncu igralske kariere in na začetku trenerske moraš pri sebi razčistiti, da gre za povsem drugo vlogo. Z rokometašicami in sodniki moraš komunicirati drugače. Kot igralec lahko na igrišču reagiraš takoj, kot trener pa te moči nimaš. Lahko pripraviš taktiko, svetuješ svojim izbrankam in jih vodiš, rokometašice pa morajo na igrišču navodilom slediti. Na začetku se pri vsakem zagotovo pojavijo težave, a s časoma se privadiš.
Na kaj prvo pomislite ob omembi Krima Mercatorja?
Na evropske prvakinje. Nato na Cveto Benet, brez katere ne bi bilo kluba, Marto Bon in Zorana Jankovića.
Kako ste se po vseh zdravstvenih ukrepih lotili ponovnega treniranja?
Dekleta smo v rokomet uvajali postopoma. Doma so same skrbele za telesno pripravo, a to je povsem drugače, kot če trenirajo v dvorani in z žogo. Na rokometno igro smo jih zato morali pripraviti postopoma. Dejstvo je, da so vsi ukrepi pustili nekaj posledic. Zdaj se med rokometašicami pojavlja več poškodb.
Ali ste v tem času iz mladih črpali navdih?
Igralke so se med seboj razlikovale po tem, kako so to dogajanje doživele. Nekatere je bilo ob vrnitvi potrebno bolj motivirati in jih skoraj prisiliti, da so kaj naredile, druge pa so bile samoiniciativne in so tudi same predlagale, kaj in kako bi še lahko trenirali. Posnele so se in svoje ideje predstavile drugim.
