Kdaj si se prvič srečala z rokometom?
Z rokometom sem se prvič srečala pri 6 letu starosti. Sem namreč prva generacija »devetletke« kar pomeni, da sem začela obiskovati osnovno šolo s šestimi leti. Rokomet je postal moja prva ljubezen. In ta »ljubezenska naveza« traja še danes.
Kako je potekala tvoja rokometna pot?
Kot sem že omenila sem rokomet začela trenirati v prvem razredu osnovne šole in ga brez prekinitve trenirala vse do odhoda na Fakulteto za šport. Z začetkom študija je usklajevanje študij-trening postalo bolj zahtevno. Zavestno sem morala sprejeti težko odločitev in dala prednost izobrazbi, a sem ostala zavezana rokometu in se v sklopu študija usmerila v trenersko stroko in študij zaključila z diplomo. Nato sem magistrirala na Ekonomski fakulteti, smer Management v športu in še iz te plati dopolnila svoja znanja o športu. Rada bi namreč postala športna manegerka za mlade rokometne igralke, katerim bi pomagala na njihovi športni poti. Podobne namene imam tudi s trenerji saj mislim, da je za delo z mladimi malo strokovnega kadra. Preko športnih kontaktov in poznanstev je to nedvomno malce lažje.
Zakaj si se odločila, da boš postala trenerka rokometa?
Najbrž je temu botrovala moja velika želja po dokazovanju in ambicija, da bi nekega dne lahko svoje igralsko znanje prenašala na mlajše generacije. Skoraj ne vidim boljše kombinacije kot je ta, da igralec preko študija na Fakulteti za šport to znanje še nadgradi in ga, kot trener, nato prenaša na mladino. Svoje znanje rada predam mlajšim in jim po svojih najboljših močeh svetujem iz lastnih izkušenj. Ob tem se zavedam, da to ni lahko, a sem obenem ponosna in hvaležna za to priložnost. Verjamem tudi, da trener rokometa otrok ni samo trener, ampak je tudi vzgojitelj. In iz izkušenj lahko povem, da je to precej odgovorno.
Ker črpam iz lastnih izkušenj se trudim, da bi bila maksimalno dobra, pravična in vzorna trenerka. Nobenemu otroku ne želim razbliniti njegovih sanj, ker je za nekatere mogoče prav rokomet tisto, česar si v življenju najbolj želijo. Jaz sem si to želela. In verjamem, da mi je veliko tega tudi uspelo. Ni bilo lahko – a bilo je vredno. In na to sem ponosna.
Na rokometnem oddelku Fakultete za Šport si bila med leti 2017 – 2019. Kako danes, ko je nekaj časa že minilo od tega, gledaš na to izkušnjo?
Za 2 leti »rokometnega oddelka« in sodelovanja z dr. Marto Bon in dr. Markom Šibilo sem zelo hvaležna. Vsekakor sem v tem obdobju pridobila veliko strokovnega trenerskega znanja.
Sedaj sama spoznavam – kot trenerka mlajših deklic – da je velika razlika med poučevanjem otrok v osnovni šoli ter študentom, ki je že »zrela osebnost«. Pristop, odnos, disciplina in pedagoški stil sta si zelo različna. Pri starejših je potrebno več strokovnega znanja, ki ga je potrebno predstaviti na strokovni ravni. Pri mlajših pa vse poteka skozi igro, pridobivanjem motivacije, osnovnih motoričnih gibov in vzgojo. Omenila sem tudi dr. Marto Bon saj sem bila na Fakulteti za šport njena asistentka. Sodelovanje z njo in njen način dela sta mi bila zelo všeč, ker sem od nje dobila veliko strokovnega znanja in izkušenj, katere lahko pri svojem dosedanjem delu koristno uporabim.
Bila si najmlajša selektorica ženske reprezentančne ekipe Univerze v Ljubljani na Evropskih igrah, kjer si ekipo pripeljala do najvišje doseženega mesta do sedaj. Se kdaj vidiš tudi kot selektorica ženske članske reprezentance?
Res je. Na tiste čase – kot selektorica rokometne ekipe – na Evropskih univerzitetnih igrah na Rijeki 2016 sem res ponosna. V res težki konkurenci smo osvojile četrto mesto, kar je bilo najboljše mesto v ženskem rokometu na tovrstnih tekmovanjih. To je res lep spomin in spomnim se, da so tekle tudi solze.
A če se vrnem na vprašanje – priznam, da je zelo zanimivo. Tudi moja starša – moja največja motivatorja – me konstantno »izzivata« s takšnim vprašanjem. Nikoli ne reci – nikoli, bo moj odgovor na to vprašanje. A ne skrivam ambicije, da bi nekega dne bila trenerka ženskega rokometnega kluba, ki nastopa v elitni ligi prvakinj.
Na kateri uspeh si najbolj ponosna v svoji dosedanji trenerski karieri?
Zame se uspeh pri mlajših deklicah ne meri v medaljah in pokalih. Bolj sem vesela velikega števila deklic, ki redno prihajajo na trening. To jemljem kot priznanje dobro opravljenega dela kot trenerka in dobre organiziranosti kluba kot je RK Krim. Pod mojim vodenjem danes trenira več kot 100 deklic, starosti od 6 pa do 13 let. Skupaj imamo v klubu okrog 360 otrok ter še dodatno okrog 280 deklic iz osnovnih šol, ki obiskujejo rokometni krožek. Te številke so tisto, kar jemljem za uspeh na katerega sem ponosna.
Si vodja Krimove rokometne šole. Kaj je ključno pri tem, da otroke privabimo k športu, sploh rokometu?
Tako je, res sem vodja Krimove rokometne šole (šolski rokomet – za deklice od prvega do petega razreda osnovne šole.)
Meni se zdi ključno to, da se vadba začne z zabavo. Za začetek je to učenje novih rokometnih prvin – preko igre in zabave. In tako se potem iz leta v leto oz. iz razreda v razred dviga tudi nivo treninga in stopnja težavnosti. A naj omenim, da se nič ne zgodi čez noč – vsako znanje je treba pridobiti počasi in na način, da je zanimivo. Tako deklice ostanejo motivirane in željne novih znanj. Preko takšega načina je pridobljeno znanje na koncu četrtega razreda že na zelo dobri osnovni ravni. S tem načinom jim privzgojiš tudi malo zdrave tekmovalnosti.
Naši turnirji mini rokometa med 15-imi šolami po Ljubljani so zelo dobra promocija rokometa. Na teh turnirjih je velikokrat možno videti veliko čustev. Ena sama tekma lahko prinese vsega – od jeze do smeha, od solz do ponosa, od veselja do kratkotrajne žalosti. To so res lepe izkušnje. Dostikrat se na teh turnirjih spomnim tudi turnirjev, ki sem jih obiskovala še kot igralka. Tu se razvijajo prava in dolgotrajna prijateljstva, katerih se še dolgo spominjaš.
Deklice pri rokometu zelo uživajo, o tem se pogovarjajo in to kmalu opazijo tudi sošolke. Na ta način – preko zadovoljstva na treningih in uživanja v igri – čez čas lahko dobimo povečano število novih vpisov. Kvalitetno opravljeno delo trenerja je na ta način nagrajeno z osebnih zadovoljstvom – sploh, kadar se ti na treninge oz. »krožek rokometa« prijavi cel razred. To so svojsvrstni občutki zahvale in obenem osebnega zadovoljstva. In to je tisto na kar sem – kot trenerka – najbolj ponosna.
Vsekakor je res, da pri tej starosti otrok (6-13 let) ne moreš biti samo »tipični trener« ampak tudi čisto pravi animator. Ob tem pa je vsekakor zelo koristen tudi uspeh RK Krim na elitni ravni – v ligi prvakinj. To je namreč tudi dobra motivacija za deklice, katere so vesele ko vidijo svoje vzornice na TV ali pa na tekmah v živo. Del promocije samega ženskega rokometa je tudi to, da imajo deklice, ki trenirajo možnost ogleda tekem Krima Mercatorja – brezplačno.
Kaj zate pomeni delo z mladimi rokometašicami, ki si želijo nekoč zaigrati v članski selekciji, tudi na vrhunskem nivoju?
Najprej moram omeniti, da se mi to zdi zelo pomembno in zahtevno. Kot naslednje pa povem, da je to tudi odgovorno. Vrhunski rezultati zahtevajo veliko truda in odrekanja. V prej omenjeni starosti še ni takšne potrebe po tem, a kaj kmalu se je tega potrebno zavedati. Zame osebno je bolj pomembno to, da deklice pri tem uživajo in rade igrajo. Prav tako pa je pomembno, da na račun rokometa ni prikrajšana šola. Vse skupaj mora biti primerno uravnoteženo. Kot sama rada pravim – biti mora prava mera šole in prava mera športa.
Deklice spodbujam, da si želijo po vsakem treningu biti za 1% boljše. To ni veliko a jim obrazložim, da se to sešteva. In to so lepo sprejele.
Sama pa v zadnjem času opažam, da je padla angažiranost staršev. Velikokrat najbrž temu pripomore tudi sama »službena logistika« – mogoče pa je temu malo botrovala tudi korona. Ne vem še natančno. Upam in želim si, da bi bilo angažiranosti s strani staršev tudi, vsaj za 1% več. Malo za šalo. Tudi deklice se potem počutijo boljše. Sama se spomnim, da sem bila najbolj vesela ko sem videla svoje starše med gledalci.
Deklice spodbujam tudi tako, da kmalu spoznajo, da brez rednih treningov in želje, ne moreš napredovati. Prav tako pa jih učim timskega duha – medsebojnega spodbujanje in motiviranja tudi takrat, kadar ne gre vse po načrtu. Najpomembneje pa je, da imaš to kar delaš – res rad. Ljubezen do športa, do igre in druženja je po mojem mnenju tisto čemur deklice rade sledijo. In to so vrednote, katere jim želim prenesti. Preko tega pride potem tudi disciplina, sprejemanje odgovornosti in medsebojno spoštovanje. Ni vsaka zmaga lahka in ni vsak poraz enostaven. Je pa vedno poučna, če smo se iz tega kaj naučili. Vse to so lekcije na katerih se gradi. Kadar to vsi skupaj razumemo – trener, otrok in starši – je delo z deklicami pravo veselje. In ko se vse postavi pravilno lahko vsi skupaj postanemo boljši.
Kakšna je tvoja prva asociacija ob omembi RK Krim Mercator?
Zame je RK Krim Mercator kot legenda. Nekaj, kar je bilo zame (skoraj) nedosegljivo in spoštovano. Spomnim se turnirjev, ko smo kot mlajše selekcije igrale proti Krimu – vedno je bil to nek sinonim za tisto – najvišje. Želja po zmagi je bila še toliko večja. Zase lahko rečem, da mi je uspelo – na moji »trenerski uniformi« je grb RK Krim Mercator. Sama sem s ponosom del te »institucije«. Vsi nazivi in doseženi rezultati skozi zgodovino pa povedo največ. O tem se lahko govori samo v superlativih.
Kaj vas najbolj navdihuje pri športu mladine?
Največji navdih pri športu mladine je zame zdrava tekmovalnost, medsebojno spoštovanje in fair-play.
Kaj je vaše glavno načelo pri delu z mladimi?
Moje glavno načelo pri delu z mladimi je priučitev delovnih navad preko rednih treningov, discipline in medsebojnega spoštovanja.
Na katere težave ste naleteli pri delu z mladimi rokometašicami? Kako jih uspešno reševati?
Težav dejansko ne poznam oziroma jih ne priznavam. Vse to samo izzivi, ki so obenem velika šola in dobra motivacija. Vsak uspešno zaključen izziv – beri težava, je tudi na nova »učna lekcija«.