Kdaj ste se prvič srečala z rokometom?
V osnovni šoli mi je učitelj za športno rekel, da bi bila lahko dobra pri rokometu, saj sem bila med boljšimi v igri Med dvema ognjema, zato me je mami avgusta pred začetkom 6.razreda peljala na trening v Olimpijo, kjer sta bila moja prva trenerja in tudi trenerja v vseh kategorijah do članic pokojni Mitja Vidic in njegova žena Sonja.
Kako je potekala vaša rokometna pot?
Hitro sem se vključila v ekipo in lepo napredovala; v svoji generaciji smo bile v Sloveniji med najboljšimi, večkrat tudi državne prvakinje. Igrala sem tudi za slovensko kadetsko in mladinsko reprezentanco, s katerima smo na državnem prvenstvu vseh republik nekdanje države Jugoslavije osvojile prvo mesto. Kot mladinka sem občasno trenirala in zaigrala tudi v članski ekipi Belinke Olimpije. Z nastankom samostojne države Slovenija sem bila poklicana tudi v člansko reprezentanco in marca 1992 odigrala prvo uradno tekmo proti Hrvaški. Žal sem imela kar nekaj težav s poškodbami, tako da sem leta 1992 končala z aktivnim igranjem rokometa, ter kot študentka Fakultete za šport jeseni prevzela mlajše selekcije.
Kako skozi leta gledate na razvoj slovenskega (ženskega) rokometa?
Moje mnenje je, da slovenski ženski rokomet po kvaliteti pada; tehnično igralke niso slabe, tehničnega znanja je dovolj. Menim pa, da je trenažni proces premalo usmerjen v ekipno in hitro igro, poleg tega pa preveč deklet proti koncu srednje šole preneha s treniranjem, saj težko uskladijo šolo in šport.
Bili ste članica reprezentance na prvi tekmi za samostojno Slovenijo. Kako se spominjate tistih časov?
Vsem igralkam je bila velika čast igrati za samostojno državo Slovenije in smo s ponosom nosile dres s slovenskim grbom, čeprav smo tekmo izgubile.
Kakšna je za vas razlika med igranjem za reprezentanco in igranjem za klub?
Menim, da zame ni bilo razlike v odnosu do igre, ne glede na to ali sem igrala za reprezentanco ali za klub, saj sem poskušala na tekmah dati vse od sebe.
Ste kot igralka razmišljala o tem, da boste po končani karieri postala trenerka?
Ne, sem pa že v 7. razredu OŠ vedela, da se bom vpisala na Fakulteto za šport in bom učila športno vzgojo.
Kaj je največja razlika med igralcem in trenerjem?
Kot igralec izpolnjuješ navodila trenerjev, in če imaš srečo, da trener dovoli, v igro vneseš tudi kakšno svojo idejo, tako v obrambi, kot v napadu. Kot trener pa se odločiš, kako naj bi tvoja ekipa igrala, nato pa igralkam skozi treninge in tekme poskušaš prenesti svoje znanje in izkušnje in jim s tem omogočiš, da se razvijejo kot igralke in kot osebnosti.
Kakšna je vaša prva asociacija ob omembi RK Krim Mercator?
Najboljši ženski rokometni klub v Sloveniji.
V klubu trenirate naše najmlajše bisere, kako lahko mladim približamo šport, sploh rokomet?
Rokomet je igra, igra pa pomeni vedno nekaj pozitivnega; rokomet je ekipni šport, kar pomeni, da se deklice znotraj ekipe naučijo skozi igro solidarnosti, odgovornosti, čuječnosti, prilagajanja druga drugi, ipd. Skozi treninge in tekmovanja se deklice naučijo (spet skozi igro), kako si organizirati vsakodnevne obveznosti, sklepajo prijateljstva, se veselijo uspehov ter se naučijo sprejemati tudi poraze.
Vaša hči, Tija, je članica in reprezentantka na krilu. Kako je, kot vrhunski poznavalki rokometa in obenem mati, gledati športnico, ki je že od malih nog predana rokometu?
Tijo podpiram, se veselim in tudi jokam z njo, predvsem pa mi veliko pomeni, da je dobra oseba. Ponosna sem nanjo.
Kaj vas najbolj navdihuje pri športu mladine?
V klubu delam z najmlajšimi, tako da me najbolj navdihujeta njihova iskrenost in vedoželjnost ter veselje do žoge.
Kaj je vaše glavno načelo pri delu z mladimi?
Dobro se z dobrim vrača. Velik poudarek dajem tudi medsebojnim odnosom znotraj ekipe.
Na katere težave ste naleteli pri delu z mladimi rokometašicami? Kako jih uspešno reševati?
Pri “mojih” deklicah, ki so na začetku najstništva na samih treningih in tekmah nisem zaznala posebnih težav, redno hodijo na treninge, se veselijo tekem, velika težava pa je, da so treningi na različnih lokacijah, (pre)majhnih telovadnicah in ob prezgodnjih urah, tako da so starši včasih prav “super starši”, da deklice lahko pridejo na trening. Upam, da bo deklicam igranje rokometa še dolgo v veselje, staršem pa želim, naj bodo še naprej njihovi največji navijači.