Olga, kdaj ste se prvič srečali z rokometom?
V drugem razredu osnovne šole. Na rokometni krožek se je takrat vpisala večina razreda, po letu dni pa nas je ostalo sedem ali osem. Ves čas nas je spremljal trener športne vzgoje, ki nas je povabil v klub. Tam sem vztrajala do 18. leta, nato pa sem se preselila v Rostov-Don.
Kdaj ste prišli v Slovenijo?
V Slovenijo sem prišla leta 1999, od 2000 pa igrala za Krim.
Kako se spominjate časov, ko ste s Krimom osvojili dva evropska naslova?
To so izjemni, nori spomini. Takoj po zmagi se niti ne zavedaš, kaj si dosegel. Šele po kakšnem tednu vse skupaj pride za tabo, a evforija po zmagi hitro popusti in pripravljen si delati še več.
Za slovensko reprezentanco ste zbrali 49 nastopov in dosegli 168 zadetkov. Zakaj Slovenija?
Slovenija mi je zelo všeč. Kultura in mentaliteta sta podobni ruski. Tukaj nimam občutka, da sem tujka, počutim se kot doma.
Kakšna je bila takrat razlika med igranjem za reprezentanco in klub?
Drugače je predvsem pred tekmo. Z reprezentanco na igrišče prideš v dresu z državnim grbom in poslušaš svojo himno, od prvega sodnikovega žvižga pa razlike ni več. Rokometašice ob tebi so tvoje soigralke ne glede na to, ali igraš v reprezentanci ali klubu.
Ste že v času aktivne kariere razmišljali o trenerskih vodah?
Niti slučajno. Že v osnovni šoli je bila moja želja, da se nekoč vpišem v policijsko šolo, a me je trener takrat dojemal drugače, zato sem morala končati športno fakulteto. Nikoli nisem verjela, da mi bo ta diploma prišla prav, a temu zdaj ni tako.
Kaj je največja razlika med rokometašem in trenerjem?
Kot rokometašica sem menila, da trenerji nimajo zahtevnega dela, zdaj pa razmišljam ravno obratno. Verjamem, da je igralkam lažje.
Na kaj prvo pomislite ob omembi Krima Mercatorja?
Na rokomet, na prvi klub Slovenije. Težko pomislim na karkoli drugega, saj je Krim že dolgo časa del mene in mojega življenja.
Kaj vam pomeni delo z mladimi rokometašicami, ki bodo nekoč igrale na podobni ravni kot vi v preteklosti?
Gre za zahtevno in lepo delo hkrati, ko v igralkah vidiš potencial. Obstajajo tiste, ki so perspektivne, a lahko brez želje in podpore staršev za vedno ostanejo na enaki ravni in nikoli ne napredujejo.
Kaj vas pri delu z mladimi navdihuje?
Njihovo veselje ob zmagah, pa tudi solze ob neuspehih. Oboje je pomembno za vsakega trenerja. Rokometašice morajo namreč že v mladih letih spoznati ceno uspehov. Pomembno je, da se zavedajo, da do tega pridejo skupaj z ekipo.
Kaj je vaše glavno načelo pri treniranju?
Ljubezen! Brez ljubezni do športa in rokometa je težko delati. Ne dobiš avtoritete in discipline, ki sta potrebni. Ne glede na različne značaje in starost rokometašic ljubezen in predanost povežeta ekipo.
Na katere težave ste naleteli pri delu z mladimi?
Izpostavila bi podporo staršev. Ta je ključnega pomena predvsem pri mladoletnikih. Otroci morajo biti prisotni na treningih. Hkrati mora biti trener preko staršev povezan tudi s šolo, da rokometašice tam ne popuščajo. To je obvezno, a včasih se pojavijo težave.
Kako mislite, da bi takšne težave lahko rešili?
S komunikacijo, drugače ne gre. Razumem, da imajo starši tudi po dve službi in se vseh sestankov ne morejo udeležiti, a pomanjkanje komunikacije lahko mladim prepreči, da bi v rokometu uživali.